Kočevje z okolico je zelo privlačna destinacija
Kočevje je občina, ki leži na jugu slovenske pokrajine. Na kraško zasnovanih tleh, v Kočevskem polju, ga obliva reka Rinža. Z nekaj več kot 400 metrov nadmorske višine v dolini, vas vabi, da se povzpnete na vrhove, ki lahko dosegajo tudi več kot 1000m. Takšna sta primer Slovenski in mestni vrh ter Ledenik in suhi hrib, saj vsi od naštetih premorejo čez 1000m. Glavna cesta povezuje Kočevje tako z slovenskim največjim mestom Ljubljano, kot tudi z Dolenjsko prestolnico Novim mestom, preko mejnega prehoda Petrina pa lahko pot nadaljujete tudi proti Hrvaški.
Reka Rinža je že od nekdaj zaznamovala Kočevje. Naselje je sprva nastalo na desnem bregu Rinže, da je izgledalo kot nekakšen polotok. Sčasoma so ga s prekopom spremenili tako, da je nastal otok, obdali pa so ga tudi z visokim obrambnim (varovalnim) obzidjem. V osemnajstem stoletju so slednjega podrli, prekop zasuli, povezovalni most porušili, Kočevje pa razširili tudi na drugi breg reke Rinže. Mesto se je ves čas razvijalo. Kmalu je v mesto pripeljal prvi vlak (že leta 1893), po vojni pa so nastajali še drugi predeli mesta npr. na Trati in Mestni log.
Po podnebju je Kočevje znano predvsem po sušnih dneh in visokih temperaturah v času poletja ter deževnih in hladnih zimskih mesecih. Razkorak je celo tako velik, da je povprečna letna temperatura nižja od slovenskega povprečja.
Sicer je Kočevje središče Kočevskega. Več o tem lahko preberete kar na njihovi spletni strani. Središče mesta je vodilno območje tega kraja tako na gospodarskem kot turističnem, izobraževalnem in kulturnem področju. S svojo jasno vizijo in predano ekipo so v preteklih letih speljali številne uspešne projekte. V svoji viziji pa so zapisali, da želijo postati vodilni ne le na območju občine temveč kar cele regije. To jim zagotovo dobro uspeva, na kar kažejo tudi nagrade, dosežki in seznam uspešno izpeljanih projektov. Leta 2018 so celo prejeli nagrado Zlati kamen, ki se podeljuje letno glede na uspeh, razvoj in prodornost občin. Kočevska je bila prepoznana kot najboljša v tem, zgoraj navedenem, letu. Takšni premiki so zavidanja vredni predvsem zato, ker je Kočevje največja občina v Republiki Sloveniji, zavzema namreč kar 555,4 kvadratnih kilometrov ter kar 86 naselij z več kot 16.000 prebivalci. V tako veliki občini pa so številne omejitve: vzdrževanje cest in ostale infrastrukture je zaradi razpršene poselitve in odmaknjenosti od Ljubljane težka. V preteklih obdobjih so bili priča množičnemu odseljevanju mladih in propadu podjetij, novih investicij ni bilo. Danes je to povsem drugače – mladi so postali aktivni in zagnani v vodenju številnih projektov, ki jih soustvarja in podpirata občina ter država. V svoje konce so privabili tudi številna podjetja ter investitorje, ki so ljudem omogočili nova delovna mesta, posledično pa so dvignili tudi življenjski standard.
Kraj je nekaj posebnega in če govorimo o zeleni zakladnici Slovenije je to Kočevje. Znamenitosti se tu kar vrstijo. Najbolj naravno ohranjeni predeli Slovenije in Srednje Evrope so gotovo deloma tudi tu. Le 10% manj od celotne pokrajine tu pokrivajo gozdovi, predvsem jelke in bukve. Gozdovi v svoji sredi skrivajo tudi pragozdne ostanke, teh je kar 6! Eden izmed teh, pragozd Krokar, je od leta 2017 dalje vpisan na seznam svetovne dediščine UNESCO, kar je velik doprinos k prepoznavnosti slovenskega prostora na tujem.
Če pišemo o Kočevju, se moramo dotakniti tudi njegove zgodovine. Za številne je prav zgodovina kraja tista, ki destinacijo napravi privlačno. 600 let nazaj so tu živeli kočevski Nemci, ki so v kraju predstavljali nekakšen nemški otrok sredi sicer kulturno in jezikovno zaznamovanega slovenskega ozemlja. Spomine nanje obujajo še danes, eden od takšnih združenj, ki se ukvarja s to tematiko na kočevskem je zavod Putscherle, takšna društva pa najdemo tudi na drugi strani Kočevskega roga, v Dolenjskih Toplicah, na primer društvo Kočevarjev staroselce. Letos bodo v namen ohranjanja in predstavitve te kulturne dediščine organizirani že šesti dnevi Kočevarske kulture, v sodelovanju treh občin: Kočevja, Dolenjskih Toplic ter Semiča. Dogodek se bo tokrat odvil v Beli Krajini.
Tudi sicer Kočevje zaznamuje prav posebna zgodovina. Zaradi svoje lokacije, ki je od nekdaj nekoliko odročna, zaradi številčnosti prostranih gozdov ter zaradi ostrega podnebja z velikim razponom vse od vročega poletja do mrzle zime, pa deloma tudi zaradi slabe rodovitnosti tal, se vse od 13. stoletja Kočevsko območje razume kot nekakšen nedostopen teren. V zgodovini so znani grofje Ortenburški, ki so na kočevsko naselili nemške poljedelce. Ti so tu ohranjali svoje šege in navade, nošo ter govorico več kot 600 let – saj je odročnost pokrajine to omogočala.
Kočevje se sicer prvič omenja že leta 1363, v času turške nevarnosti so ga obdali z obzidjem, leta 1418 pa je celotno območje pripadlo Celjskim grofom in njihovemu gospostvu. Po izumrtju celjskih grofov je celotno območje pripadlo Habzburžanom. Nasledniki kočevskega gospostva so postali Auerspergi, ki so sredi mesta zgradili veliko rezidenco. Slednji so si lastili tudi velik del gospostva na drugi strani Kočevskega roga, na delu Dolenjskih Toplic. V Soteski so prav tako sezidali dvorec. Oba je hvalil že Valvasor.
Kočevsko kmečko prebivalstvo je začelo naraščati in kmalu je bila slaba kraška zemlja premalo za preživetje vseh. Domačini so kot dodaten vir zaslužka začeli z domačo obrtjo – posvetili so se izdelovanju lesenih izdelkov in krošnjarstvu. Poleg naštetih obrti so si pomagali tudi s prodajo južnega sadja, slaščicami in peko kostanja, ki so ga nabrali v prostranih gozdovih. A razmere so kljub temu ostajale težke in v času pred – med in po prvi ter drugi svetovni vojni se je več kot polovica vseh prebivalcev odselila v tujino, večinoma v Ameriko.
Kočevje je v drugi svetovni vojni tako kot Dolenjske Toplice pripadlo italijanski zasedbi. Kočevske nemce so preselili ter jim prepovedali vrnitev na to območje. Jeseni leta 1943 je Kočevje postalo osvobojeno ozemlje, mesto Kočevje pa prostor prvega zbora slovenskih odposlancev. Vojna je prizadejala veliko škodo in za seboj pustila izpraznjene vasi.
Če danes iščemo kraj, ki se v Sloveniji najbolj razvija je to gotovo Kočevje. Znamenitosti v zeleni naravi, ki obdaja kraj, so gotovo številne gozdne živali. Med njimi kraljuje rjavi medved, katerega populacija je največja v Evropi! Odkrivate lahko tudi zaklade voda, se sprehodite ob Kočevskem jezeru, spoznavate zgodovino kraja in njegovo dediščino ali se podate na turistični potep v Kočevje. Turizem tu cveti in se hitro razvija. Vabijo vas na kolesarjenje, pripravljene imajo tudi številne pohodne poti, kraj pa vam omogoča številne športne in kulturne aktivnosti. Da bi čimbolj predstavili Kočevje, turizem tako slovenski kot tuji javnosti so leta 2015 ustanovili javni zavod za turizem in kulturo Kočevje. Kočevski gozdovi, predvsem pa Kočevski pragozd so javnosti predstavili z novo destinacijsko blagovno znamko leta 2016, ki se imenuje »Kočevsko-Skrivnostni gozd Slovenije«. Tako so začeli aktivno promovirati turizem tega področja, ga spodbujati in povezovati tri občine, Kočevje, Kostel ter Osilnico. Kot poslanstvo te destinacije so zapisali, da želijo kakovostno ter prepoznavno ponudbo. Svojo zeleno naravnanost na okolje so izkazali z pridobitvijo različnih uglednih in svetovno priznanih certifikatov, ki jih nosi tako destinacija sama, kot njeni turistični deležniki.
Kot turisti se lahko podate v skrivnostni kočevski pragozd, kjer skupaj z ekipami izurjenih vodnikov preživite dan v miru. Zanimive so aktivnosti sledenja zverem na kočevskem, lahko se podate na kolesarski izlet po sledeh medveda ali se v objemu dreves povežite sami s seboj. Pragozd Krokar je večinsko sestavljen iz bukovih gozdov. Obsega 75 hektarjev. Zaščiten je kot Natura 2000, tako pa ohranja ekosistem med rastlinami, prstjo, okoljem in živimi organizmi, ki so tu našle svoj prostor. Človek v ta prostor ni zaželen, hoja po pragozdu je prepovedana. Kukanje v pragozd vam omogoča Borovška pešpot. Posebnost pragozda Krokar s svojim gozdnim rezervatom je tudi vpis na svetovno dediščino Unesco.
Če imate radi legende si oglejte zgodovino gradov Kostel ter Fridrihštajn. Slednji velja za najvišje ležeč grad v Sloveniji. Na njem naj bi se zaljubila Veronika Deseniška in Fridrik Celjski. Njuna ljubezen je bila sicer nesrečna, kljub temu pa se lahko vrnete v njun čas in podoživite nekaj zgodovine.
Grad Kostel je nekaj posebnega, saj velja, da je skupaj s trgom, največje grajsko posestvo v Sloveniji. Leži nad Kolpo, kar kaže na strateško postavitev. V času turških vpadov je bila takšna lega pomembna, saj je bil dostop otežen oziroma nemogoč. Z vrhu gradu Kostel so lahko zažgali kres in tako opozarjali ostale prebivalce doline na nevarnost, ki se je bližala. V času devetnajstega stoletja so na gradu Kostel živeli Francozi, kar Kostelcem ni bilo po godu. Zato so se odločili in napravili enega največjih uporov proti Francoskim oblastem na slovenskem. V času druge svetovne vojne je bil grad še prizadet. Del nekdanjega izgleda je bil obnovljen in rekonstruiran konec devetdesetih let prejšnjega stoletja. Po imenu gradu se imenuje tudi tukajšnja občina, v grbu pa nosi tudi izris omenjenega gradu. Danes si lahko v gradu Kostel ogledate razstavo, se predajate čudovitim razgledom na okolico ali pa se odločite za strokovno vodenje po gradu. Nekajkrat letno se tu dogodijo tudi kulture in kulinarične prireditve, tu radi sestankujejo poslovneži, kulisa pa je primerna tudi za glasbene dogodke.
Za ljubitelje narave in zgodovine so zanimivi tudi obiski vasi, v katerih so nekoč živeli Kočevarski Nemci (Gottscheer). Kočevska in Dolenjska imata s tega vidika zelo vznemirljivo zgodovino pa hkrati tudi bogato in avtentično dediščino. Pred več kot 600 leti so vse do izselitve, povezane z začetkom druge svetovne vojne, živeli Kočevarski Nemci. Med vojno so bile številne vasi izpraznjene, opustošene, od takrat naprej pa propadajo. Danes so vidni ostanki vasi, skrite letnice in zapisane zgodbe, ki pričajo o tistih časih in takratnem utripu. Kot turisti si lahko, vodeno ali sami, ogledate opuščene kočevarske vasi, odkrijete zgodbo »kočevarjev staroselcev« ali obiščete muzej v Občicah, ki ga je s pomočjo občin odprlo društvo Kočevarjev staroselcev. Kočevarščina je jezik, ki so ga včasih govorili tukajšnji prebivalci, danes pa je po mnenju Unesca eden od najbolj ogroženih v celotni Evropi. S tem se strinjamo, saj je le še nekaj ljudi v naši okolici, ki zna vsaj približno govoriti ta edinstven, avtentičen jezik. To so predvsem potomci nekdanjih Kočevarskih staršev. To posebno narečje se ohranja v knjigah, ob posebnih priložnostih se ga lahko naučite tudi na tečajih. Kočevarščina je sicer najbolj podobna narečjem v okolici nemške pokrajine, ki se imenuje Barija. Od naselitve kočevarjev na tem območju, se je več kot 600 let razvijal kot samostojno narečje. Ker pa je poselitev precej razsejana, kočevarske vasi pa so zelo narazen druga od druge so se tu razvili skupno kar 4 različni dialekti. Dokaz, da se kočevje z okolico precej povezuje in razvija je dejstvo, da tu 3 občine: Kočevje, Dolenjske Toplice ter Semič, izmenjaje že leta in leta skrbijo za ohranjanje te prvinske kulture in avtohtonosti tako, da prirejajo Teden Kočevarjev staroselcev. V tem času se v razponu nekaj dni zvrstijo številni dogodki, ki so namenjeni ohranjanju kulture, na primer filmski večer, bralni večer, krožek učenja Kočevarščine in podobni, dobro obiskani dogodki v dolini.